Praznik Presvetega Jezusovega Srca Cerkev praznuje na petek, osmi dan, po prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Rešnje krvi, dan zatem pa obhaja spomin  Marijinega brezmadežnega Srca. Bližina obeh praznikov je že sama po sebi liturgično znamenje njune tesne povezanosti – skrivnost Odrešenikovega Srca se prenaša in odseva v Srcu Marije – od učlovečenja do smrti in vstajenja, do daru Svetega Duha.

V Svetem pismu in splošni govorici ljudi ‘srce’ pomeni osebno središče človeka in je simbol njegove ljubezni. Ko govorimo o Jezusovem in Marijinem srcu, mislimo na Jezusa in Marijo pod vidikom bogastva njunega notranjega življenja, zlasti njune ljubezni do nebeškega Očeta in do nas ljudi. Človeštvo danes bolj kot kdajkoli potrebuje Božje dobrote, ljubezni in usmiljenja. Prav tega smo deležni pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu in pri življenju iz te posvetitve.

Zakaj govorimo o Jezusovem in Marijinem ‘srcu’? Najprej zato, ker o Jezusovem in Marijinem srcu govorijo odloki cerkvenega učiteljstva in cerkvena liturgija (praznik Srca Jezusovega in spomin Srca Marijinega). Tudi Jezus in Marija se tako predstavita v posebnih razodetjih (npr. sv. Marjeti Alacoque, sv. Katarini Labouré, fatimskim vidcem, sv. Favstini Kowalski). Temelj za to pa je že v Svetem pismu -z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim.Jn13,15;21,20) in apostolom Pavlom, ki je vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim.Flp.1,8). Jezus je sv. Marjeti Alacoque zagotovil, da bodo mlačni kristjani, če bodo častili Jezusovo srce in se mu posvetili, postali goreči; goreči pa bodo hitro dospeli do velike popolnosti.

Podoba obeh Src nam govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, do vsake župnije, do vsake družine, do vsakega posameznika. Njuna ljubezen do grešnega človeštva se razodeva vseskozi od Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu do smrti na križu na Golgoti. Njuna ljubezen je tako čudovita posebno zato, ker je križana.

Jezus in Marija nas z izkazovanjem svoje ljubezni hočeta pripeljati k nesebični ljubezni do Boga in do bližnjega, kar je bistvo svetosti, h kateri smo vsi poklicani. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki je zašlo.  Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati ter se jima popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Praznik Srca Jezusovega je praznik Božje ljubezni, ki nam je dokazana s prebodenim srcem, iz katerega so izšle vse dobre misli, hrepenenja, dejanja, besede, vse do poslednjih besed na križu. Ljubezen tega srca objema vse ljudi, vse stvarstvo in nas vabi, da se posvetimo in izročimo Jezusovemu srcu, mu zadoščujemo ne le za svoje grehe, temveč tudi za grehe drugih (zgled: Fatimski pastirčki). Njegova ljubezen ni polovična, ne želi nikogar prikrajšati, z Njim vsakdo lahko raste v svobodi. Jezus ljubi neprestano, brez letnega dopusta, brez oddiha, brez upokojitve. On živi, ker ljubi , On živi, da ljubi. Dano nam je , da vedno prihajamo k Njemu, pred Njim stojimo, se ob Njem počutimo varni in zaščiteni, z Njim rastemo in zorimo. In On nas uči ljubiti.

Posvetitev presvetemu Jezusovemu Srcu nas sooči z resnico, da nas ima Bog rad in da nas z veseljem zasipa z odpuščanjem in milostjo. Kakor vsak ljubeč oče nam bo pomagal v težavah; želi nas za svoje prijatelje, ki jim lahko izlije srce. Prosi nas le, da mu tudi sami odpremo srce. Ko to storimo, v nas zaneti ogenj svoje ljubezni. Doživimo odpuščanje in milost, rešitev iz težav, znova spoznamo Boga. V sebi začutimo goreče hrepenenje po tem, da bi ljubili druge in jim služili.

»Češčenje Srca Jezusovega je najuspešnejša šola Božje ljubezni«
(iz okrožnice Pija XII. Haurietis aquas – Zajemali boste).

Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem presvetem Srcu.

D.R.