Pritrkavanje je posebna oblika umetnosti skupinskega muziciranja na zvonovih. Namen je polepšati praznike in ustvariti prijetno, praznično vzdušje. Zvonovi so najglasnejše glasbilo. Njihovi glasovi se razlijejo iz zvonikov daleč po pokrajini, naznanjajo jutro, poldan in se z milim večernim ave poslovijo od dneva. Pojejo živim, poslavljajo se od pokojnih. Zato pravijo, da se z veselimi zvon raduje in z žalujočimi žaluje.

VIDEO PRISPEVKE O PRITRKAVANJU V ŽUPNIJI STOPIČE SI LAHKO OGLEDATE TUKAJ.

 

PRVI ZAČETKI PRITRKAVANJA

Neki viri navajajo, da je mojster, ki je vzdrževal zvonove, zaradi dolgočasja začel tolčti v ritmu viž po zvonovih. To je slišal župnik in prihitel v zvonik. Mojster se mu je opravičeval, da ga je malo zaneslo. Župnik pa se ni zmenil za to, ampak je mu ukazal naj še enkrat ponovi. To je bilo župniku všeč in je zbral skupino ljudi, ki so se učili pritrkavanja najprej s kladivi, potem pa s kembeljni.

Iz drugih virov zvemo, da so že za časa turških upadov bili plat zvona. Pri tem obstaja ena možnost, da so zvonili tako, da so zvon z vrvjo zadrževali, da je kembelj udarjal samo na eno stran krila zvona. Še bolj verjetno pa so zlezli v zvonik in z roko udarjali s kembljem po krilu zvona. Temu se je reklo, da bije plat zvona. Tako zvonjenje se je uporabljalo ob nevarnosti požarov, ob hudi uri in drugih nevarnostih. Zvon je bil v starih časih edino sredstvo za obveščanje in iz različnega zvonjenja so ljudje razbrali za kaj gre. Tudi razne povesti in spisi v knjigah večkrat navajajo bitja plat zvona. Zato temu še bolj zagotovo rečemo, da so to začetki pritrkavanja na Slovenskem, kjer se je za različne priložnosti različno udarjalo z kemblji po zvonovih.

 

SLOVENSKA POSEBNOST – PRITRKAVANJE

Pritrkavanje je prav slovenska navada-posebnost, ki je drugod po svetu skoraj ne poznajo. Prav na poseben mogočen način se slovenski zvonovi oglasijo pred prazniki, ko nanje pritrkavajo slovenski fantje in možje, ponekod pa tudi že punce in žene… Posebnost pa je v tem, da ima vsak zvon svojega pritrkovalca. Pritrkava pa se na dva, tri, štiri največ pet zvonov, če jih je toliko v zvoniku.

Ponekod si ljudje sploh ne znajo predstavljati velike noči brez slovesnega pritrkavanja ob procesiji in božiča brez nežnega vabila zvonov k polnočnici. Tako zvonovi na prav poseben način vabijo ljudi k bogoslužju ter ustvarijo prijetno praznično vzdušje. Pritrkavanja pa ne bomo slišali med adventnim in postnim časom, saj je to čas, ko se v ponižni molitvi pripravljamo na dva največja krščanska praznika.

 

RAZLIKA MED PRITRKAVANJEM IN ZVONJENJEM

Glavna razlika med zvonjenjem in pritrkavanjem je ta, da se pri zvonjenju vsi zvonovi gugajo v določenem zaporedju in tako iz zvonov izvabljajo določeno melodijo. Pri pritrkavanju pa so zvonovi pri miru in pritrkovalci iz njih izvabljajo različne melodije ali viže. Zvonjenje lahko slišimo vsak dan, medtem ko se pritrkavanje iz zvonika zasliši le ob večjih cerkvenih praznikih in ob slavnostih kot so sveta birma, prvo sveto obhajilo, celodnevno češčenje, žegnanja na podružnicah itd.

Do danes se je pritrkavanje razvilo v svojo vrsto umetnosti, ki jo gojijo pritrkovalci. Skoraj povsod po Sloveniji poznajo čisto osnovne melodije. Začetne melodije so bile preproste, ki so jih poimenovali kar po številu udarcev nekega zvona, kasneje pa se je pojavilo tudi drobljenje ali ubiranje, ko so z malim zvonom udarili med vsakim udarcem kateregakoli drugega zvona. S tem je pritrkovalska melodija postala bolj gosta in hitrejša. Danes se iz zvonikov po Sloveniji razlegajo najrazličnejše pritrkovalske melodije za katere obstajajo tudi notni zapisi. Poznamo dve vrsti melodij in sicer:

1. leteče melodije – veliki zvon zvoni, na ostale zvonove pa se pritrkava (na ena vmes, na dve vmes, na tri vmes, na tri s prehodom, štirica…) in
2. stoječe melodije – vsi zvonovi mirujejo in se nanje pritrkava (trojka, petka, šestka, sedemka, devetka, enajstka, večerna…).

VESELJE DO PRITRKAVANJA

Prav tako kot sta za vsako glasbilo in glasbo potrebna ljubezen in veselje, to še toliko bolj velja za zvonove. Nekateri z glasbo služijo, se z njo ponašajo in celo preživljajo. A to ne velja za pritrkovalce. Zastonj, vendar z veseljem, se pred prazniki podajajo v zvonike in to bodisi v vročini ali mrazu, soncu ali dežju in snegu. Le veselje in ljubezen do zvonov jih vodita tja, kjer najdejo svojo srečo, v tem, da drugim polepšajo praznično vzdušje in igrajo Bogu v čast in slavo. Stari slovenski rek pravi: »Kdor poje, dvakrat moli, kdor pa pritrkava, pa trikrat moli.«

 

PRITRKOVALSKA SREČANJA

Pritrkovalci se srečujejo na raznih pritrkovalskih srečanjih, kjer drug drugemu pokažejo melodije in se družijo. Ponekod so se razvila celo pritrkovalska tekmovanja, ki pa niso pravi način za širjenje pritrkavanja, ker se v tekmovalnem duhu največkrat pozabi prvotni namen pritrkavanja, ki je igrati na zvonove v Božjo slavo. Boga pa lahko slavijo prav vsi pritrkovalci, ne glede na to kako “dobri” ali izkušeni so.