Lahko si predstavljate kaos, ki vlada v Jeruzalemu. Kaos, ki je enak tistemu, ki vlada tam zunaj, tudi tukaj, tudi danes. Kaos, s katerim se boste soočili
prav kmalu in ki vam bo segel do dna srca, do vaših najglobljih in najpomembnejših stvari vašega življenja.

Vas je strah? Normalno, da vas je. Mene tudi, ko pomislim na vse gorje, na ves strup obupa, nesmisla in negotovosti, ki se pretaka po svetu in njegovih kraljestvih in se zažira v mlada srca ljudi, s katerimi živim. Soočam se z njim. In ko tuhtam, ko razmišljam, kako bi ga iz njih in iz svojega življenja pregnal, ko se z njim soočam iz oči v oči, vidim, kako nemočen sem.

To svojo nemoč sem kot duhovnik prvič občutil, ko sem se prvič usedel v spovednico. Strah me je bilo, zelo strah. Ko mora vendar mladi, povsem neizkušeni človek stopiti v sredo zla in hudega, med bremena in krivde človeštva, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil in kaj naj bi storil. Takrat sem začel prvič moliti kratko, a močno molitev, ki so me je naučili prijatelji in ki jo odtlej ponavljam vsakokrat, ko se čutim majhen in nemočen: »Pridi, Sveti Duh!«

To svojo nemoč, strah in nebogljenost sem občutil še večkrat v svojem kratkem duhovniškem poklicu. V mnogih situacijah, v mnogih, predvsem težkih trenutkih in položajih, ko bi človek najraje zbežal, a pač ne more. Ker je tam. In ker tam mora biti. Ker je on, da, prav ta majhni in nebogljeni človek, prizorišče vedno novih in novih binkošti. Prihoda Boga, Svetega Duha v njegovo življenje in življenje vsega sveta.

Zato takrat, ko stopim pred težavo sebe ali ljudi, ki so okoli mene, še vedno vsakič tiho šepnem: »Pridi, Sveti Duh!«

Ta molitev me pomiri, ker vem, da bo Bog po meni naredil to, kar je prav. Ta molitev me opogumi, da govorim in se odločam za resnico. Ta molitev me okrepi. Ko se borim z zlom v sebi in svetu, se ne borim sam, temveč z ljubeznijo Boga. Ta molitev me pogreje, da postanejo moje besede mirne in tople, moj pogled jasen in optimističen. Ta molitev me posveti, da moja prisotnost prinaša ljudem luč, Boga. Ta molitev me osvobaja, da se ne obremenjujem s tem, kakšne sadove bodo obrodile moje besede ali dejanja, saj zaupam, da po mojih bornih besedah in dejanjih ne bom delal jaz, temveč Bog. Da bo tudi preko revščine podelil bogastvo. Da bo tudi preko tišine podelil mir. Da tudi preko nemoči otoplil srce. Da bo tudi preko moje nespameti podaril modrost. Da bo tudi v strogosti dal spoznati ljubezen. Da bo tudi preko mojih ovir pognal novo bilko življenja.

To so binkošti današnjega časa in sveta. To so binkošti mojega in tvojega življenja, ki jih potrebujeva oba. Ker oba potrebujeva Boga.

Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«
Ko boš sam, pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«
Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«

In bo prišel. Zagotovo. In prenovil tvoje obličje in po tebi obličje vse zemlje. Kajti ko človek dela s Svetim Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše. In kaj potrebuje naš svet drugega kot to?

Vir: Kaplan Marko